Izgorelost pridobiva pozornost zdravnikov, psihologov in psihoterapevtov, saj se srečujejo z vedno več primeri stanj izčrpanosti, ki se kažejo s psihičnimi simptomi kot je anksioznost, panični napadi, nočne more, nespečnost, depresija ter fizičnimi simptomi kot so bolečine v mišicah, želodčne in črevesne težave, aritmije srca, občutek, da ti bo "izstrelilo srce", vrtoglavice, previsok ali prenizek pritisk, nestabilen sladkor v krvi, izpadanje las, tresenje telesa, različni občutki groze v telesu, izostanki menstruacije … tukaj v bistvu ni konca seznamu.
Vse to je v resnici posledica disregulacije živčnega sistema in posledično ostalih sistemov v telesu, čemur pa botruje ta slavni stres. Ko govorimo o disregulaciji živčnega sistema, mislimo na avtonomni del živčnega sistema, torej tisti, ki avtonomno (beri avtomatsko) upravlja z našimi vitalnimi funkcijami. Pri izgorelosti gre predvsem za posledice kroničnega stresa, na koncu pa lahko nek sprožilni dogodek povzroči simptome, ki so komaj zdržni.
Ob tem, ko smo pod kroničnim stresom, se aktivira stresna os, ki zajema hipotalamus-hipofizo-nadledvični žlezi (ang. HPA axis, hypothalamus-pituitary gland-adrenals). Ob koncu te stresne poti nadledvični žlezi izločita kortizol. Nadledvični žlezi sicer producirata več kot 50 različnih hormonov, vendar se za osnovne namene razumevanja stresa v telesu pogovarjamo predvsem o kortizolu, adrenalinu in noradrenalinu. Pod črto gre pri izgorelosti za predolgo trajajoče stanje neprestane disregulacije, ki ji ne sledi počitek. Po nekem času sistem več ne more preiti v stanje ravnovesja. Posledično se pričnejo kazati različni fizični in psihični simptomi. Kompleksnost procesov, ki se zgodijo, je ogromna, tako da vse, kar tukaj zapišem, predstavlja le nek drobec za lažjo predstavo.
Vsi hormoni so pozitivni hormoni, vsi imajo neko smiselno funkcijo v našem telesu, tudi kortizol, čeprav je prišel na slab glas, povsem neupravičeno. Do težav pride, ko nihanja hormonov niso takšna, kot bi morala biti. Endokrinologija je zelo zapletena in zapisala bom le nekaj hormonskih utrinkov, ki se lahko pripetijo v izgorelosti. Kortizol je recimo tesno povezan z inzulinom in s tem s stabilnostjo krvnega sladkorja – nestabilnost krvnega sladkorja lahko privede do vrtoglavice, tresenja, anksioznosti. Potem lahko pogledamo povezanost kortizola in progesterona pri ženskah (ki so tudi bolj nagnjene k izgorelosti): progesteron in kortizol se producirata iz istih "sestavin" v telesu, kar pomeni, da morata v stresu zanj tekmovati. Ker ima kortizol na nek način prednost, saj nas želi zavarovati pred stresom in je to prioritetna funkcija pred razmnoževanjem, imajo izgorele ženske velikokrat zelo nizek progesteron. Zelo nizek progesteron lahko privede do anksioznosti ali celo paničnih napadov. Poleg kortizola, igra pri stresu ključno vlogo adrenalin. Povišan srčni utrip kar brez zunanjega razloga in norenje naših misli ali celo panični napad je posledica izliva adrenalina oz. "z drugimi hormoni neuravnovešenega" adrenalina in noradrenalina. To pa nista samo hormona, temveč tudi nevrotransmiterja (prenašalca impulzov v našem živčevju). Izbruha adrenalina (ang. adrenaline rush) v primeru izgorelosti nikakor ne moremo primerjati z adrenalinskimi športi, kjer je športnik zdrava oseba z živčnim sistemom, ki se lahko po adrenalinski izkušnji pomiri in gre v homeostazo – izgorelec tega ne zmore, tudi ko gre za neznaten napor ali sicer neznatne dražljaje. Vse to so samo drobci množice zapletenih reakcij, ki se dogajajo v telesu kot odziv na dolgotrajen stres.
V naših možganih je, anatomsko gledano, osrednji del tisti, ki je med drugim povezan z našimi čustvi, pravimo mu limbični sistem. Evolucijsko gledano je starejši kot naš korteks, možganska skorja na površini možganov, kjer so centri višjih spoznavnih procesov. Naš sprednji reženj korteksa je naš sedež razuma, kot neka varovalka, ki "crkne" v stresnih stanjih in takrat se aktivira naš preživetveni del možganov, eno nadstropje nižje, naš limbični sistem. Ena od sprememb, ki se zgodi, je močnejše delovanje amigdale, našega dimnega detektorja znotraj limbičnega sistema. Amigdala je globoko jedro, tesno povezano s čustvi, predvsem s strahom. Kot dimni detektor signalizira nevarnost, kar je preživetvenega pomena. Vendar pa njeno pretirano delovanje, ki je posledica kroničnega stresa, v nas sproža občutke strahu in groze med tem, ko okoli nas ni prav nič nevarnega.
Celokupno govorimo o treh odzivih na stres, ki jih pozna naše telo+psiha. To so boj, beg in zamrznitev (ang. fight, flight, freeze). Naš avtonomni živčni sistem razdelimo na simpatetični (tisti, ki botruje stanjem boja ali bega) ter parasimpatetični (tisti, ki botruje stanjem počitka, prebave, regeneracije), velikokrat pa se tudi prepletata. Glavni živec parasimpatetičnega dela živčnega sistema je naš 10. možganski živec vagus ali klatež. O vagusu boste v sodobnih terapijah stresnih stanj našli veliko zapisanega, saj lahko z njegovo stimulacijo pomirimo naš sistem. Obstajajo električni stimulatorji vagusa, poznamo pa veliko naravnih in brezplačnih oblik stimulacije vagusa kot so različne tehnike dihanja, izpostavljenost mrzli vodi (tega ne delajte brez globljega razumevanja tehnike), gozdne kopeli, somatske tehnike kot je npr. taktilna integracija iz metode MNRI®, konec koncev pa tudi s tem, kaj jemo, vplivamo na vagus, saj vagus neposredno povezuje naše črevesje z možgani in omogoča dvosmerno komunikacijo. Ne smem pozabiti na meditacijo, a več o tem, zakaj je v akutnem stresnem stanju nekaterim nedostopna, bom pisala v enem od prihodnjih blogov.
Čeprav vagus poznamo kot živec povezan z umirjanjem našega živčnega sistema, moram omeniti polivagalno teorijeo dr. Stevena Porgesa, ki pojasni, da dorzalna veja vagusa, ki je evolucijsko starejša in nemielinizirana, ob aktivaciji lahko privede do reakcije zamrznitve (ang. freeze). To pomeni, da se na stres odzovemo tako, da se naš sistem "zapre". Manifestacija zamrznitve je lahko različna, od tega, da oseba omedli v akutni stresni situaciji, po drugi strani lahko oseba na videz normalno funkcionira, ko se travma odpre, pa "izgubi tla pod nogami", do disociacij. Ventralna veja vagusa je evolucijsko mlajša, mielinizirana in odgovorna za našo težnjo po socialni angažiranosti. Kadar je ta veja inhibirana, je inhibirana tudi naša socialna angažiranost, kar je vidno tako pri izgorelosti kot pri simptomih depresije, anksioznosti.
Ker veliko delam po metodi integracije refleksov (MNRI® in Blomberg RMT®), naj omenim še reakcije refleksov na stres. Kadar smo dejansko v nevarnost, se med drugim vklopi t. i. refleks paralize zaradi strahu (ang. fear paralysis reflex), ob katerem se naš trup umakne nazaj, glavo potisnemo rahlo naprej, naš zorni kot se zoži, da lahko natančno analiziramo tisto kačo, ki nam je prečkala pot. Kadar smo v konstatnem stresu, se lahko varovalni refleksi vklapljajo prepogosto, ob dražljajih, ki jih prej še zaznali ne bi. Od tod fraza "boji se lastne sence". Vendar se ta pregovor sliši precej mlačen ob nenormalni grozi, ki jo skorajda ves čas čutimo v telesu, kadar gre za popolni zlom v izgorelosti. Konkretno omenjeni refleks povzroča tudi, da nam misli norijo in da vse neprestano analiziramo. Se pravi, celotna naša fiziologija se podredi našemu stanju, ki za naše avtonomno živčevje pomeni konstantno nevarnost. Ko torej načnemo naš avtonomni živčni sistem tako daleč, da se ne more pomiriti kot nekoč, je potreben čas za regulacijo.
Za zaključek bi na kratko napisala napotke, kako regulirati telo+psiho v takšnih stanjih: 1) odstranitev stresorjev, 2) hrana – glejte moj blog, v katerem sem pisala o tem, kaj in kako jesti med izgorelostjo, 3) počitek in spanje – tudi o tem sem na kratko pisala v prej omenjenem blogu, 4) čas – sistemu je treba dati dovolj časa, da se resetira, 5) somatske metode – to so tiste, ki naslavljajo telo, 6) psihoterapija, ko smo tega zmožni in če to potrebujemo oz. bolje rečeno, če sploh pridemo do ustreznega terapevta, saj jih v Sloveniji preštevamo na prste.
Za poglobljeno razumevanje nevropsihologije dolgotrajnega nalaganja stresa v branje priporočam The Body Keeps the Score (Bessel van der Kolk), za razumevanje igre hormonov v izgorelosti Brilliant Burnout (Nisha Jackson), za razumevanje vloge delovanja vagusa v nevrofiziologiji naše psihe pa The Polyvagal Theory: Neurophysiological Foundations of Emotions, Attachment, Communication, and Self-regulation (Steven Porges).
V prihodnjem blogu bom pisala o razsuti psihi v izgorelosti.
Če imate vprašanja, mi pišite.
