Ob razmišljanju, kako se lotiti zdravljenja izgorelosti, depresije (in tudi drugih bolezni in stanj s psihi(atri)čno simptomatiko, a pustimo zdaj to ob strani), je zelo pomembno razumeti, da je bolj kot vprašanje, “katera metoda je boljša, ta ali ona?”, pomembno razumeti, koliko ima posameznik kapacitete za katerega od pristopov. To pomeni, da obstajajo različne globine razsutosti in da naš organizem v različnih globinah takšnih stanj premore različno razsežnost kapacitete za uporabo tega ali onega pristopa. In v tem smislu lahko z intervencijo, ki presega to kapaciteto, naredimo več škode kot koristi.
Tako se mi ob izjavi kakšnega strokovnjaka “rekreacija je boljša kot meditacija / samo psihoterapija+tablete je prava pot / vstavi poljubno” naježi dlaka in dvigne pritisk. No, zdaj se mi pritisk dvigne že veliko manj, saj te takšne zadeve iztirijo predvsem, ko si sam v izredno razsutem stanju in nimaš distance, nimaš ščita, imaš pa totalen uvid v simptome, za katere se ti zdi, da jih razumeš samo ti in tisti, ki so to dali skozi. In ne motiš se zares. Zato so skupnosti tistih, ki so se pobrali iz tovrstnih izkušenj neprecenljive, saj je totalno razumevanje tvojih simptomov s strani druge, zdaj zdrave osebe generator zaupanja v proces, občutka, da nisi sam in tudi tistega kančka občutka varnosti, ki ga tako zelo pogrešaš v svojem hiperalarmiranem organizmu.
Kaj je to kapaciteta posameznika?
Kapaciteta posameznika je zmožnost za funkcioniranje; mi smo lahko tako razsuti, da nam dvig iz postelje predstavlja tak stres, da se zrušimo. Lahko imamo dovolj kapacitete, da se dvignemo iz postelje, gremo do jedilne mize in nekaj pojemo, če pa se odpravimo na sprehod in pridemo recimo do konca ulice, se zrušimo. Kapaciteta je torej med ljudmi in znotraj enega človeka v različnih fazah zdravljenja zelo različna. Med vsem tem početjem nismo tako pri sebi, kot smo pri sebi, ko smo pri sebi; torej, ne si tega predstavlajti, kot da nas zrušitev zadane kot strela z jasnega. Mi smo ves čas v gosti in težki megli raznih simptomov ter hkrati sproti porabljamo vso energijo za delovanje našega organizma, ki je neprestano na preži. Pomembno je, da skušamo živeti v okvirih svoje kapacitete in s postopnim “zaletavanjem” v svoje meje spoznavamo svoj “notranji cirkus” in se učimo krotiti leve in tigre, napajati slone z vodo, se kdaj nasmejati klovnom, hoditi po vrvi in vmes padati s trapeza. Če se le da, z zaupanjem. Bolj kot bomo ta cirkus razumeli in ne prilivali strahu na obstoječe simptome, bolje bomo izklapljali lažne alarme v možganih. Mi moramo postati direktor svojega cirkusa, ker nihče drug tega ne more narediti namesto nas. Lahko pa nam izredno pomaga cirkuška znanost človeškega organizma, ki nam jo lahko predstavijo tisti, ki se s tem ukvarjajo. Ravnokar sem končno iznašla ime za svoje delo. Huh, moja identiteta si je malce oddahnila.
Cirkuška znanost človeškega organizma
Cirkuška znanost človeškega organizma je izraz, ki sem si ga ravnokar izmislila in po mojem tako dobro opisuje različne vidike razumevanja cirkusa v nas, kadar smo razsuti, da bom ta izraz kar patentirala. Pod tem izrazom se torej skrivajo različni vidiki razumevanja razsutih stanj in posledično različni načini podpore. Pri svojem delu uporabljam načine podpore med tabletami in psihoterapijo. Seveda pa tudi to dvoje sodi v področje cirkuške znanosti človeškega organizma, ampak to ni moj cirkus. V mojem cirkusu me izredno zanimajo tako starodavne tehnike, ki so v zadnjem času postale zvezda znanstvenih raziskav (čeprav bi temu kdo rekel “odkrivanje tople vode”, a dokler znanost nečesa ne dokaže, danes nič nima vrednosti, ker je test časa šel v pozabo, kajne?), po drugi strani pa me zanimajo trenutno prelomna znanstvena področja, ki postavljajo razumevanje psihiatrije na glavo. To so: metabolna psihiatrija, cirkadiana psihiatrija, psihonevroimunologija, somatske metode regulacije avtonomnega živčnega sistema, možgansko pretreniranje, meditacije in vsake toliko pride zraven še kaj novega. Vsako od teh področij si zasluži svoj blog, zato se bom tukaj osredotočila na vlogo edukacije o tem.
Kar opažam v svetu cirkuške znanosti človeškega organizma, ki ga vsak dan intenzivno živim preko prebiranja znanstvenih publikacij, dela s strankami, dela na sebi in poslušanja mnogih intervjujev iz skupnosti ozdravelih in strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo, je POD ČRTO EN BISTVEN SKUPNI IMENOVALEC: ljudje lažje ozdravimo, če razumemo, kaj se v nas dogaja. Kolegi bi mi tukaj lahko oporekali, da saj vendar sami strokovnjaki in raziskovalci tega ne vemo natančno, vendar sama menim, da vemo dovolj, da se da dosedanja znanstvena dognanja z različnih področij prevesti v t. i. kuhinjsko znanost. Slednje pa ni nov izraz, ampak ga uporabljam že dolgo: sem velika zagovornica kuhinjske znanosti, torej znanosti, kjer tisti, ki se z nekim področjem ukvarjamo, prevedemo znanost v obliko, ki je pripravljena za uporabo v kuhinji vsakogar. Tudi če me obišče nekdo, ki mu npr. biologija ni blizu, želim tisto, kar trenutno vemo o delovanju možganov, metabolnih procesih in o vsem, kar v cirkuški znanosti človeškega organizma že razumemo, prevesti na raven kuhinjske uporabnosti. V kuhinji je potrebno razumeti, kako stvari delujejo, ker drugače ne moremo kuhati. Hkrati pa ne rabimo biti molekularni mikrobiologi, kemiki, fiziki in še kaj, zato da bi kuhali. Podobno velja za rehabilitacijo od pogubnih simptomov: razumeti moramo, kako funkcionira naš notranji cirkus, ker nam morajo biti zadeve logične. Logično nam je lahko marsikaj, le da posamezni osebi v določenem stanju v določenem trenutku naredi klik ena razlaga in drugemu druga. Lahko ti naredi klik različna logika v različnem času. Klik je velika zadeva, ker te postavi v tvojo moč. Da ne delaš nečesa samo zato, ker ti je nekdo tako rekel, ampak ker razumeš, zakaj to počneš. Edina razlika med kuhinjo in rehabilitacijo je ta, da tukaj dobiš KONCEPT NAMESTO RECEPTA.
Osnovni koncept je torej ne preseči svoje kapacitete ter delovati od spodaj navzgor. Kako delovati od spodaj navzgor in kako si predstavljati posamezne panoge v cirkuški znanosti človeškega organizma, bom pisala v prihodnjih blogih.
