Trenutni pojem meditacije za zahodnjake je dr. Joe Dispenza, avtor 3 best-sellerjev: You are the Placebo (Placebo ste vi), Breaking the Habit of Being Yourself (Odvadite se biti to, kar ste) in Becoming Supernatural (Postanite brezmejni).
Še v začetku mojega študija psihologije, pred 20-imi leti, je bila meditacija bolj kot ne prezirana s strani naše stroke. Klinični psihologi so sicer že dolgo uporabljali hipnozo in avtogene treninge, hkrati pa se tega ni dajalo v isti koš z meditacijo, čeprav imamo povsod podobne namere, spraviti človeka v drugačno, bolj umirjeno stanje, če poenostavim. Predvsem to niso bile tehnike, ki bi jih uporabljali kot del osebne higiene. Psihologija kot znanost je bolj kot ne vihala nos nad to new-agersko modno muho, čeprav gre za tisočletja stare prakse. Ravno v tistem času pa se je krivulja znanstvenih objav na področju raziskovanja meditacije že pričela vzpenjati. Do takrat je bilo raziskav toliko, da si jih lahko preštel na prste, danes jih je na tisoče. Seveda se je ob tem vklopila tudi industrija, zato je dobro o meditaciji vedeti malo več, saj imamo danes poplavo ponujenih produktov in obljub. Za vpogled v razvoj raziskav na tem področju priporočam knjigo The Science of Meditation (Daniel Goleman in Richard J. Davidson, 2017), za razumevanje delovanja meditacije pa vse knjige od Dispenze.
Skratka, začeti meditirati ni enostavno, saj tega nismo vajeni. Prav tako v res izjemno stresnih stanjih mojim strankam ne priporočam meditacije, temveč pasivne somatske tehnike. Vsaka tehnika je nekaj, kar mora oseba sama izbrati. Nekdo nam lahko pokaže, da nekaj obstaja, vendar je najbolj pomembno, da oseba sama razišče tisto tehniko in jo redno izvaja, za kar pa je potrebna notranja motivacija. Izjemnega pomena se mi zdi imeti na voljo orodja, ki jih lahko izvajamo sami doma in s tem prevzamemo odgovornost za svoje zdravljenje. In meditacija zagotovo je eno takih orodij.
Ko sem želela začeti redno meditirati, kar je bilo kakšno leto nazaj, sem sila težko zdržala 45-minutno meditacijo. Na živce mi je šel glas dr. Dispenze, vse me je bolelo od sedenja in namesto olajšanja sem čutila nervozo. Po glavi se mi je podila ideja, da to ni zame, hkrati pa mi je bilo jasno, da je to samo izgovor. Vsak začetek je težak. Preposlušala sem na stotine pričanj povsem običajnih ljudi, ki so si z rednimi Dispenza meditacijami pozdravili vse sorte težav in čeprav je vsaka zgodba drugačna, jim je skupno eno: ne glede na to, kako težko jim je bilo meditirati, so se k temu obvezali in niso spustili niti dneva. To pa je v bistvu nekaj najtežjega, o čemer Dispenza tudi velikokrat govori in se na to temo rad poheca. Ko namreč začnemo iskati izgovore, zakaj tisti dan ne bi naredili meditacije in jo bomo naredili jutri, smo na dobri poti, da rezultatov ne bomo dosegli, ker po vsej verjetnosti tudi jutri ne bomo meditirali. Izjemno močno sem slišala njegove besede na dogodku, ko nam je rekel, da je “doseganje v preseganju” in da je takrat, ko je najtežje, najbolj pomembno, da naredimo tisto, kar nam ni, saj ravno takrat najbolj spreminjamo svoje načine delovanja in postajamo nekdo drug.
Vsi si želimo nek hiter recept za svojo ozdravitev, preobrazbo ali karkoli že pač. Raje bi en teden trpeli kot Kristus kot pa dlje časa konsistentno delali nekaj, kar sicer ni boleče, vendar je na nek način tečno, saj vključuje odpovedovanje in zavezo. Tako sem sama prebrala vse knjige Dispenze, poslušala na stotine ur njegovih intervjujev in lekcij, na stotine ur pričevanj ljudi, ki so doživeli neverjetne spremembe in na koncu sem vedno prišla do istega zaključka: vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, pa če prebereš vso znanost tega sveta, nisi mojster tistega, kar raziskuješ. Učiti se moraš z delom. Learning by doing.
Spomnim se trenutka, ko sem si rekla, da bom natrenirala Dispenza meditacije, pa če zraven crknem. Baje se vsak spomni svoje absolutne odločitve, da bo vzel “usodo” v svoje roke, ker je ta odločitev prelomna. To je bilo decembra lani, tik pred novim letom. In tisti zadnji teden 2021 sem se prisilila, da sem sedela ob dolgih meditacijah in se trudila “čutiti prostor okoli sebe”, kar je ena bistvenih sestavin Dispenza meditacij. Še vedno mi je šel na živce njegov glas in skrajno dolge pavze, ko bi morala nekaj čutiti. Čestitala sem si, ko sem zdržala 45min, ko me ni več vse tako zelo bolelo od sedenja in ko se mi je zdelo, da dejansko nekaj čutim. Ampak že naslednja meditacija ni prinesla istih rezultatov in spet mi je bilo skrajno težko. Olajšanje smo čutili vsi na dogodku, ko je Dispenza povedal, da ima tudi on še danes neprijetne meditacije in da ne obstaja “slaba meditacija”, četudi se nam zdi, da nam ni uspelo.
Tako sem v začetku 2022 že nekam prilezla z meditacijami, zaznala sem precejšnje izboljšave pri sebi, še vedno pa tistih norih doživetij, o katerih so govorili ljudje na posnetkih (najdete jih na YT Dispenze, res jih je ogromno), nisem zaznala. V resnici sem se jih malo bala. Kako torej popolnoma zaupati inteligentnosti svojega organizma, da bo naredil točno tisto, kar je dizajnirano za točno našo pot zdravljenja?
Kaj pa če moram nujno na 7-dnevni dogodek Dispenze? Kaj če tam doživim transformacijo? Njegovi dogodki so dragi in razprodani v nekaj urah, čakalna vrsta zanje je dolga nekaj tisoč ljudi. Prodajo se kot karte za hudo basket tekmo ali koncert. Sedela sem ob računalniku točno takrat, ko se je pričela prodaja kart za londonski dogodek, ki sem se ga udeležila avgusta letos.
Ali se je splačalo? Na kratko, ja. To je bil sicer največji 7-dnevni dogodek do sedaj, bilo nas je preko 2500. Zadeva izgleda tako, da 7 dni prejemaš izmenično teorijo in prakso; znanstvene izsledke Dispenza dela in skupne meditacije, ki jih Dispenza vodi v živo. Meditacije se skupno čez dan nabere za nekaj ur. Nikoli nismo začeli kasneje kot ob 6ih zjutraj, končali smo zvečer, ob kakšnih 19ih. Vrhunec je zvezna 4-urna meditacija, ki jo pričnemo ob 4ih zjutraj in pa coherence healing-i (koherentna zdravljenja), ki jih izvajamo zadnje dni dogodka.
Marsikdo na dogodku doživi izjemno spremembo, tudi popolne ozdravitve. S solzami v očeh in ponižnostjo v srcu smo poslušali zgodbo mladega fanta s progresivno mišično distrofijo, ki je razlagal, kako je že več let redno meditiral, naštudiral vso teorijo in sedaj prišel na dogodek, kjer smo lahko bili priča temu, da je samostojno shodil https://www.youtube.com/watch?v=HIp5u8axr-0. Pričala je kirurginja, ki si je na predhodnem dogodku ozdravila z EMG potrjen karpalni sindrom https://www.youtube.com/watch?v=q2ZMRnDnbaY&t=15s. Pričala je tudi ženska, ki se je z meditacijami ozdravila sama doma, v otroštvu je doživela spolno travmo, sedaj je imela po operaciji analno fisuro https://www.youtube.com/watch?v=HuvzymaiU0Q&t=316s. In prav to je bistveno sporočilo, ki ga želim predati. Iti na tak dogodek je res “nekaj drugega”, saj je moč skupinske meditacije v takšni masi nekaj, česar doma ne moreš doživeti, prav tako se doma ne pripraviš do tega, da meditiraš nekaj ur dnevno. Vse to ti da poseben boost, nadgradnjo. Hkrati pa je vse, kar potrebuješ, dostopno od doma in lahko globoke spremembe doživiš tudi ob rednem in predanem delu doma. Slednje ne velja samo za meditacijo, temveč tudi za druge, recimo somatske tehnike.
Sama sem na dogodku nadgradila meditacijo za precej stopnic. Zdaj sem bolj suverena v tehnikah, ki jih uči Dispenza in bogatejša za izkušnjo, ko je skozi mene prosto tekla energija med tem, ko smo izvajali koherentno zdravljenje, ob tem pa me je razmetavalo po stolu, v istem ritmu pa od tal dvigovalo ležečo osebo, ki jo je zdravila naša ekipa. To ni nič nenavadnega, saj se je to in še marsikaj drugega dogajalo po celem ogromnem prostoru, kjer nas je bilo razporejenih cca 2200 meditatorjev in 300 prejemnikov zdravljenja. Bilo je pa nenavadno in pomembno doživetje zame, saj sem lahko odkljukala tisto, po kar sem prišla na dogodek; globoko prepričanje, da smo vsi sposobni meditacije, samozdravljenja, zdravljenja drugih in da imamo potenciale, ki se jih ne zavedamo in jih predvsem premalo koristimo. Kot reče Dispenza: “Obrnite se k osebi, ki sedi ob vas in se predstavite kot genij.” To velja tudi za vas.
