Izgorelost je nevroendokrina disregulacija, ki se navzven kaže z različnimi psihofizičnimi simptomi. Beseda "nevro-endokrino" pomeni, da sta v neravnovesju živčni in hormonalni sistem. Zgodi se kaskada fizioloških procesov, ki se odražajo s fizičnimi in psihičnimi simptomi.

​

Izgorelost kot sindrom, ki se lahko pojavi pri človeku v katerikoli starosti, najpogosteje pa v zgodnjih 30ih (pri čemer se povprečje niža) načeloma umeščamo izključno v delovno okolje. Mnogi raziskovalci so kritični do dejstva, da se pri raziskovanju premalo upošteva vse življenjske dejavnike, s čemer se osebno zelo strinjam.

Vprašanje, ki se pogosto pojavlja je, kako ločiti izgorelost, depresijo, strestne motnje ... in odgovor zaenkrat je "zelo težko", hkrati pa je vprašanje, ali je to sploh smiselno in ali gre tako razmišljanje v pravo smer. Raziskave zaenkrat govorijo v prid obojemu; velikemu prekrivanju in hkrati o nekaterih razlikah, npr. med izgorelostjo in depresijo. Če razmišljamo o tem vprašanju z distance in pogledamo na vse te diagnoze kot na posledice takšnih in drugačnih stresorjev, pridemo do temeljnega vprašanja v psihiatriji: ali je smiselno postavljati toliko različnih diagnoz, če se vse tako zelo prekrivajo med seboj, da lahko prepodrobna in "umetna" kategorizacija predvsem odmika pogled in razpravo od bolj celostnega pogleda na človeka in posledično zdravljenja? Izgorelost sicer ni opredeljena kot psihiatrična motnja in ravno to je po mojem mnenju doprineslo k neverjetni destigmatizaciji, kar je dobro. Ne glede na to pa je po mojem mnenju bolj smiselno razmišljati v smeri destigamtizacije vseh psihiatričnih diagnoz, bolj celostno razumevanje človeškega bitja in pojavljanja teh simptomov, obvezno večji poudarek na razumevanju fiziologije in metabolnih procesov, ki so za temi boleznimi/stanji, demistifikacija bizarnosti misli in čutnih anomalij in razumevanju biologije, ki je za njimi, možnost zdravljenja na podlagi takšnega razumevanja in ne slepo poskušanje s psihotropnimi medikamenti. In pa predvsem upoštevanje gore znanosti, ki jo na tem področju že imamo in končno premik psihiatrije, psihologije in psihoterapije, ki že desetletja stagnirajo in se predvsem ne povežejo med seboj v področje aplikativne psihofiziologije/biopsihologije/psihonevroimunologije ali kakorkoli želimo reči področju, ki bi uporabljalo dosti širšo paleto možnosti zdravljenja. Več o tem bom pisala v blogih.

​​

​

VZROKI ZA IZGORELOST

​

Vzroke za izgorelost danes pripisujemo stresu (na delovnem mestu, jaz pa tukajle zadevo opišem malo širše), predvsem kroničnemu, torej takšnemu, ki je trajal dlje časa, običajno govorimo o letih. Letih izčrpavanja, ko se posameznik morda niti ne zaveda, da drvi v prepad, ker se spotoma nabirajo tudi občutki, da nismo dovolj učinkoviti ali uspešni, čeprav v bistvu delamo preveč za premalo različnih oblik zadoščenja in za tem pravega počitka ... Morda smo večkrat bolni, nas boli glava in smo jezni na svoje telo, ker nas pušča na cedilu. Morda zato pojačamo športne aktivnosti, ki pa v bistvu samo prilivajo gorivo na ogenj, saj telo kriči po pravem počitku. Morda gre za osebo s kroničnimi bolečinami. Morda gre za osebo po težki operaciji. Morda gre za športnika, pri katerem je prišlo do pretreniranosti. Morda gre za osebo v težkih okoliščinah na delovnem mestu. Morda gre za osebo, ki skrbi za otroke, za ostarele starše in nima podpore. Morda gre za osebo v zelo napetih družinskih odnosih, iz katerih se ne more umakniti. Morda gre za osebo, ki v podjetju nosi preveliko breme. Morda gre za osebo, ki je doživela večje frustracije v času študija. Morda gre za osebo, ki se bori za reševanje nekega globalnega problema. Možnih scenarijev je veliko. Vzroki za izgorelost so pri posameznikih različna kombinacija okoliščin: izčrpavanja na različnih ravneh, lastnega perfekcionizma in razdajanja, končni zlom pa lahko sproži nek večji stresni dogodek.

​

Telo se na neki točki enostavno več ne more prilagajati na stres in vklopi vse obrambne mehanizme za to, da se ustavimo.