top of page

RADIKALNO SPREJEMANJE SEBE

Updated: Mar 24

Na preseku somatskih pristopov za zdravljenje travm in na drugi strani budistične čuječnosti, sem našla radikalno sprejemanje sebe in svojega do-življanja. Radix so korenine, zato gre pri vsem radikalnem za nekaj korenitega.


Vsi načeloma vemo, kaj pomeni, da se nimamo zares radi oz. da smo kdaj grobi do sebe, tisti, ki smo doživljali močno stresna stanja, pa vemo tudi, kaj pomeni prežetost telesa s strahom in grozo, z občutki, čustvi in mislimi, ki jih od prej ne poznamo in si jih nihče, ki tega ni doživel, ne more predstavljati.


Ne glede na to, ali beremo dela somatsko usmerjenih terapevtov, ki danes kažejo izjemno perspektivne poti za zdravljenje travm, kot so Bessel Van der Kolk, MD (The Body Keeps the Score), dr. Peter Levine (Somatic Experiencing), dr. Steven Porges (polivagalna teorija), ali beremo o vzhodnjaški čuječnosti, bomo slej ko prej spoznali, da je pot do ozdravljenja travm skozi in ne mimo. Skozi občutenje vseh nians in globin naloženega stresa v telesu. Takoj poudarim, da mora to potekati postopoma, po kapljicah, s titracijo. Tukaj se zahodni pristopi razlikujejo v smislu, da neprestano poudarjajo razliko med čustvi in občutki in menim, da to poudarjanje odmika fokus od zelo pomembne celovitosti človeka in njegovega doživljanja sebe, drugih, sveta.


Zelo na kratko lahko opišem zahodne terapevtske pristope na način, da je treba o naših čustvih razmisliti; od kod izvirajo, kako določajo naše vedenjske vzorce in kako tisto, kar nam ne služi, spremeniti. Še vedno slišim nemalo koga reči, da je vse v glavi. O tej Descartovi napaki (ki je sicer takrat pomembno prispevala k razvoju medicine) bom pisala kdaj drugič. Na drugi strani pa imamo budistično čuječnost in hkrati znanstvene razlage sodobnih somatskih pristopov, zakaj se čustva nujno tudi občutijo v telesu in zakaj se moramo nujno najprej spoprijateljiti z našimi bolečimi občutki ter, zelo preprosto rečeno, stres in travme »izčutiti«.


In zdaj k radikalnemu sprejemanju sebe.


Opisala bom dve varianti, eno za zelo razsuta in krhka stanja ter drugo za bolj sestavljena. Načeloma bi lahko rekli, da v bolj razsutih stanjih organizem pri kroničnih oblikah stresa več ni zdržal in od nas jasno zahteva spremembo. Občutki so tako močni, da jih nikakor ne moremo spregledati. Pri bolj sestavljenih stanjih pa te občutke blažimo in se jim izogibamo na različne načine; s pametnimi telefoni, s hrano, z neprestanimi aktivnostmi, s pretiranim delom, z načrtovanjem tega ali onega, z jezenjem nad drugimi ljudmi, situacijami, politiko, s predajanjem odgovornosti za svoje zdravje v tuje roke itd.


V obeh primerih je prva stopnja razumevanje in sprejemanje, da je vse, kar se nam dogaja, normalno, del življenja človeka in da gotovo nismo edini. Da je neštevno ljudi šlo skozi to in se tudi pozdravilo. Naslednji korak pa je ustaviti se in čutiti. Čutiti bolečino z lastnim sočutjem.


Pomembno je, da pri bolj razsutih stanjih to počnemo po kapljicah in se pred in med tem orientiramo – to pomeni, da ob navalu anksioznih občutkov, najprej začutimo podlago, ki se je dotika naše telo, nato začutimo občutke v sebi in nato skušamo čutiti oboje hkrati; podlago, ki me podpira in prizemljuje ter občutke v sebi. To počnemo tako dolgo, da začutimo nek premik v občutkih. Občutki so pri bolj razsutih stanjih dosti bolj prvinski, preživetveni. Takrat v resnici na tak način počasi večamo kapaciteto za stres. Lahko si predstavljamo, kako je vse to, kar vre na dan, preživetvena energija, način delovanja avtonomnega živčnega sistema, ki nas želi zaščititi. In to je normalno. In počasi, počasi, po kapljicah se spoprijateljujem s temi občutki in hkrati čutim kapljice varnosti v občutkih stika telesa s podlago. Tukaj sem. Vedno sem tukaj. Zase.


Med tem ko lahko v bolj sestavljenih stanjih dlje časa vztrajamo pri čutenju občutkov v telesu in odkrivamo plasti ... kaj občutim in kaj je pod tem in kaj še pod tem in še bolj spodaj ... in če je tam strah, sram, občutki nevrednosti ... jih radikalno sprejmem; te in še naslednje, ki jih odkrijem. Ker je vse to v redu, človeško in ker lahko s širšim sprejemanjem dosežem širšo svobodo. Kaj čutim? Strah, jezo, zmedenost, bolečino, razbijanje srca, vrtoglavico ... v redu je. Tukaj sem. Vedno sem tukaj. Zase. Skozi čutenje bolečine počasi začutimo, kako se nam mehča srce.


Fotka: Zlarin, moj omiljeni otok in knjiga psihologinje in budistične učiteljice Tare Brach, ki jo toplo priporočam.

254 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page