Kdaj na poti v izgorelost pravzaprav opazimo, da si nismo več podobni?
Pri meni je bilo tako, da sem v zadnjih letih izgorevanja prepoznavala, da nisem čisto ista, kot sem bila, vendar sem vse to interpretirala kot spreminjanje človeka skozi čas in pa odziv na življenjske okoliščine. Ves čas nek nemir, negotovost, deloholizem, neprestano rahle vročine in utrujenost leta se nisem mogla spomniti, kdaj mi je bilo nazadnje vsaj malo dolgčas, ali da bi brez slabe vesti brala knjigo … A vedno najdeš razloge, da je to trenutno tako, ker moram to in to in to končati in potem bo verjetno drugače. Zadnji dve leti pred zlomom pa se mi niti to več ni zdelo; da bo namreč potem, ko to, to, to in to zaključim, drugače. V bistvu nisem mogla videti prihodnosti s svojim siceršnjim žarom. Pa vseeno mi na kraj pameti ni prišlo, da sem v procesu izgorevanja in sem še bolj "stisnila". Niti približno si nisem znala predstavljati, da tista dokončna izgorelost zgleda tako grozovito, kot sem potem imela priložnost to spoznati od blizu.
Ko prideš do zloma, je poleg vseh grozovitih psihofizičnih simptomov, ki so ti malodane »padli na glavo z jasnega neba,« še bolj grozno vprašanje, ali se to sploh misli kdaj končati. Kako je možno, da se mi vse to dogaja in ali bom še sploh kdaj ista? Normalna? Med temi vprašanji se sprašuješ, ali boš umrl in hkrati v popolnosti razumeš tiste, ki si vzamejo življenje. Ker tako res ni mogoče živeti. Vse to je seveda odvisno od intenzitete izgorelosti, ki jo doživiš, a vprašanje, ali bom še kdaj isti, normalen, je skupno vsem.
Poleg tega, da regeneracija od težje oblike izgorelosti traja zelo dolgo, vsaj dobri dve leti v idealnih okoliščinah, tudi izjave, da nikoli več ne bo kot je bilo, niso preveč spodbudne. Lahko je še boljše, če si pripravljen spremeniti način življenja in predvsem če imaš podporo. Jaz sem imela to srečo, da je bila podpora mojih bližnjih neizmerna. Skoraj eno leto je moj Žiga praktično samo skrbel zame, ni hodil v službo, poglabljal se je v literaturo in mi tisočkrat na dan razlagal, kaj se mi dogaja, kako mi gre na bolje in kako nisem edina s takšnimi simptomi, mama pa je kuhala. Hotela sem, da vsi vejo, kaj se mi dogaja, in skoraj vsak je pomagal, kjer je lahko. Če ne druga, tako da, če že ni razumel, kaj se mi dogaja, je pa spoštoval, da nekaj hudega že mora biti, če tako pravim in da rabim res veliko časa. To izgorelemu pomeni veliko. Si lahko to vsak privošči? To je drugo vprašanje, vsekakor pa se splača glasno govoriti o tem, kaj se ti dogaja, četudi bližnji najprej tega nočejo slišati, ker jih je strah in splača se kričati na pomoč in ugasniti vse motorje. Vse bo počakalo. Potem pa se naučiti, kaj pomeni počasi in brez sile. Čisto brez sile. Velikokrat se namreč silimo delati vse sorte vaj, da bi nam bilo bolje, a to lahko ima kontraproduktivne učinke. Izredno pomemben je tajming. Ko ne gre, ne gre, poslušaj telo. Telo vedno govori resnico.
Zanimivo je, da se na poti regeneracije v vsaki fazi sprašujemo, če je zdaj to to. Če bo zdaj pri tem ostalo. Ta pot je izjemno nihajoča, in ko že vidiš, da si napredoval, spet zanihaš in vsak nihaj navzdol razpogumi človeka in vanj zaseje dvom v to, da bo še kdaj čisto v redu. Milijonkrat sem si rekla, zakaj bi se zdaj ustavilo, če sem že tako daleč napredovala? Poglej, kaj vse si že pustila za seboj, koliko enih simptomov. Ključno ob pravilu »brez sile« pa je spanje/počivanje, jesti pogosto ter prave stvari, vedeti, kakšno fizično vadbo potrebuje telo v takem stanju ter seveda ljubezen bližnjih in lastna ljubezen.
Za konec naj napišem, da sem jaz danes zdrava in da želim vsem sporočiti, da se absolutno da pozdraviti! S tako izkušnjo pa pride tudi kanček modrosti, kar pa tudi ni slabo.
Prihodnjič bom pisala o hrani med izgorelostjo; kako in kaj jesti?
