“Tako me motijo zvoki, da se mi zdi, da se mi bo od tega zmešalo”. Ropotanje posode, radio, šuškanje vetrovke, zvonjenje telefona in še bi lahko naštevala zvoke, ki lahko tako grozno vzdražijo živčevje, da ob njih čutiš strah in grozo v drobovju. Se mi meša? Kako je to mogoče? Te iste zvoke bi nekoč preslišala, zdaj pa udarjajo v meni in sprožajo intenziven strah. Zakaj strah? Kako je to povezano?
Vse, kar zaznavamo preko naših čutov, gre v možganih skozi filter, ki nam omogoča, da pravzaprav večina informacij iz okolja, “gre mimo nas”. Informacij v okolju je v vsakem trenutku veliko preveč za to, da bi se zavzeli za vsako od njih. Če se ta filter na nek način pokvari/pregori, imamo občutek, da je preveč vsega. Veliko preveč. Ta filter v možganih naj bi predstavljala pot, ki med drugim vključuje globoka jedra možganov in talamus oz. njegov tanek ovoj inhibitornih nevronov. Senzorna preobčutljivost je v bistvu povezana s pozornostjo; tisti, ki ste že doživeli močno anksioznost ali panične napade, boste vedeli, da je v tem času vaša pozornost popolnoma prevzeta z nekimi idejami, zaznavami. In da pod nobenim pogojem ne morete upravljati s svojo pozornostjo, kot ste to vajeni delati sicer. V to je potrebno vključiti tudi misli, saj ne gre samo za telesne zaznave, ki bi nas motile, misli ob tem namreč norijo, ker analizirajo vse povprek, saj filter ne dela. Pozornost namreč ni angažiranost naših možganov, da obdelujejo samo eno stvar, ampak njihova sposobnost, da vse nepomembno utišajo. In tega v anksioznosti ne morejo narediti.
Zakaj?
Splošno sprejeta razlaga pravi, da naš prefrontalni korteks (sedež razuma) v anksioznosti dela v zmanjšani meri, zato pa je toliko bolj aktiven naš limbični sistem, ki je evolucijsko starejši in “nas bo rešil pred nevarnostjo”, ki je signalizirana zaradi anksioznosti. In ravno prefrontalni korteks naj bi pričel pot filtracije čutnih informacij iz okolja in dal ukaz bazalnim ganglijem, ki nato signalizirajo talamusu, da utiša to in ono, vendar zaradi zmanjšanega delovanja tega ni sposoben delati ustrezno. Tako nedolžni dražljaji postanejo grozeča nevarnost za naš sistem, saj - recimo temu tako - nenormalno močno zaznavamo. Vklopi se alarm za preživetje, kar mi občutimo kot strah in grozo. In ker smo navajeni našo prisebnost testirati preko naših čutov - ali prav vidim? kaj to slišim? - je vse, kar je povezano z našimi čuti, četudi ne gre za halucinacije, temveč "zgolj" za pretirano zaznavanje, dodaten alarm za paniko, ali se nam morda meša.
Občutljivost se lahko nanaša na vse čute; tako je pogosta tudi občutljivost na močne vonjave, svetlobo, temperaturo, okus, lahko tudi dotik. Ob vidnih dražljajih se lahko zelo prestrašimo in se v poltemi bojimo senc bolj kot sicer. Od tod verjetno pregovor "boji se lastne sence". To ni izvito iz trte, ampak iz preobčutljivega živčnega sistema. Močan vonj hrane, parfumov, svetloba iz hladilnika, debela odeja, pod katero nam je vroče, kaj šele sonce … vse te nedolžne situacije lahko pri osebi, ki je npr. v zlomu od izgorelosti in doživlja močno anksioznost, sprožijo neke vrste napad ali bolje rečeno razpad sistema.
Simptomi se umirijo s časom, ko na različne načine pomirjamo naš živčni sistem. Ko v procesu zdravljenja že zelo napredujemo, se pojavijo dnevi, ko sploh nismo občutljivi na dražljaje, nato pa spet pride dan ali dnevi, ko smo bolj občutljivi. To je povezano z vsemi dejavniki, ki vplivajo na reguliranost našega sistema in jih je vse hkrati nemogoče nadzorovati, zato moramo vzeti nihanja v zakup.
Ključno je razumeti, da je naša kapaciteta za interpretiranje in procesiranje stresorjev odvisna od (de)regulacije, ki smo je bili deležni v najzgodnejših obdobjih. Zato ne moremo primerjati ljudi med seboj in zato ne moremo zares razumeti drugega; če je človeku hudo, ga je potrebno jemati resno. Verjemite, nočete biti na njegovem mestu.
Vse, kar se nam dogaja, lahko pogledamo s perspektive, da nas telo želi zavarovati. Zavarovati pred nevarnostjo našega načina življenja, odnosov, v katere smo (bili) vpleteni in odnosa do samega sebe.
V naslednjem blogu bom pisala o depresiji, anksioznosti, izgorelosti ... kot o varovalnem mehanizmu.
