top of page

RAZSUTA PSIHA V IZGORELOSTI

Updated: Dec 16, 2020

Izgorelost je sindrom, to pomeni, da se lahko izgorelost kaže skozi različne simptome. Mnogo je fizičnih, veliko pa tudi psihičnih in upam si trditi, da so resni psihični simptomi nekaj najhujšega, kar lahko doleti človeka. Kjerkoli sem do sedaj brala o izgorelosti - o depresivnih simptomih, anksioznosti, paničnih napadih, nespečnosti, nočnih morah … še nikjer nisem zasledila zapisa, ki bi uspel ubesediti grozovitost teh izkušenj.


V bistvu moram iskreno povedati, da tudi sama nisem uspela v svoj dnevnik ob izgorelosti ujeti globine groze in razpadanja, ki sem ga čutila dolgo časa. Kadar sem prebrala starejši zapis, se mi je zmeraj zdelo, da zveni tako enostavno. Morda ni besed za to. Vsekakor pa je ta blog namenjen vsem tistim, ki mislite, da je vaš primer veliko hujši od vsega, kar ste prebrali ali slišali in da zato morda ne morete ozdraveti. Lahko. Lahko ozdravite, res pa je, da je treba vse drugo dati na stran. In res je, da bo trajalo in da boste po poti morda izgubili kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki ne bo razumel, zakaj potrebujete mir, zakaj se navzven ne vidi vašega razsutega stanja, ki vlada znotraj. Morda vas bo prijel neznanski bes, ko boste videli, kako je nekdo sočuten do osebe, ki si je zlomila nogo, vas pa bo ta ista sočutna oseba vprašala: “Pa kaj ti sploh je? Kakšni so ti tvoji simptomi?” Najraje bi ga z lopato kresnili po buči, vem. Ampak tako je, veliko prijateljev in družinskih članov ne bo moglo razumeti, kaj se vam dogaja (predstavljajte si, kako bi vi razumeli tako stanje, preden ste ga doživeli …). Kar pa po mojem mnenju lahko pričakujemo od ljudi, če naj bodo vredni, da ostanejo v našem življenju, je spoštovanje. Spoštovanje tega, da vi pravite, da ne morete. Da je hudo. Da potrebujete mesece in mesece miru. Da vas je grozno strah, organsko, globinsko, paralizirajoče. Da vas pač ni na prav nobene dogodke, ker ne gre. Da … In tukaj je zelo, zelo težko ugasniti ego, ki nas kljuva, češ, kako to, da me ne razumejo, kaj naj naredim, da bodo razumeli (in me še vedno imeli radi).


Sama sem ubrala pot, da sem vsem povedala, kaj se mi dogaja, čeprav si večina res ni znala predstavljati, kaj zdaj to pomeni, od kod se je to vzelo … imela pa sem veliko srečo, da je večina mojih prijateljev in sorodnikov spoštovala, kar sem povedala in mi pomagala tam, kjer so lahko pomagali. Dolgo nisem mogla videti nikogar, ker je bilo to zame preveč. Osebni zdravnik me je vprašal, če se izogibam socialnim stikom, jaz pa sem si mislila, dragi moj zdravnik, ki te imam sicer tako rada, ko bi vi vedeli. Pa ne morete. Namreč to je pač eno osnovnih vprašanj, na podlagi katerih se predpišejo antidepresivi in za takim in še nekaterimi vprašanji ni veliko razmisleka o izgorelosti pa tudi ne o današnjih dognanjih izvorov psihičnih simptomov nasploh. Antidepresivov ali pomirjeval nisem jemala, vendar v to tematiko ne bom šla v tem blogu. Želim pa povedati, da je živčni sistem tako hipersenzibilen, zaradi nezmožnosti pomiritve sistema, ki neprestano beleži nevarnost-nevarnost-nevarnost, da so naše simptomatike posledica točno tega in bi bilo neskončno pomembno, da bi pacienti dobili te informacije, saj bi razumeli, da je “normalno”, kar doživljajo in da niso najhujši primer, ki je samo še za v norišnico, čeprav se točno tako počutimo. Skratka, povedala sem zdravniku, da to vprašanje sploh ni umestno – če se izogibam socialnim stikom! – jaz se doma komaj vlečem po stopnicah, nisem si sposobna kaj skuhati, angažma socialnih stikov je zame organsko preveč! Preveč impulzov. Senzorno sem bila totalno občutljiva in dražljaj zvoka iz radia je bil zame kot bi bila na minskem polju. Tukaj ne sme biti pomote, ob meni sta bila ves čas partner in mama, ki sem ju nujno potrebovala, tako za to, da sta skrbela zame funkcionalno kot za občutek varnosti, ki ga zagotavlja bližina bližnjega. O senzorni občutljivosti bom pisala v prihodnjem blogu. Gremo zdaj k psihi kot taki, čeprav se vse to prepleta.


Neprestano sta torej zame skrbela moj ljubi partner in mama, druga nisem prenesla. Največ je vsekakor z mano doživel partner, ki najprej ni mogel razumeti, kaj se mi dogaja in sem v njegovih očeh videla očitanje in zmrdovanje, češ, kaj sploh govorim. Po dobrem tednu vegetacije, tresenja in vedno hujših simptomov sem mu uspela reči, naj gre raziskovati stresne hormone, kortizol in adrenalin ter štarta pri tem. Hvala bogu je znanstvenik in po nekaj prebranih člankih se mu je odprl nov svet. Sicer mikrobiolog, je dobil popolnoma nov uvid v delovanje človeškega telesa, uvid v stikanje fiziologije in psihe. Res hvala bogu za to. Ne vem, kaj bi bilo z mano drugače, saj sem na ta način dobila njegovo popolno podporo. Bolj ko se je poglabljal v področje, bolj trden je lahko bil kot steber opore, čeprav je bilo tudi zanj vse skupaj izjemno naporno. Zelo enostavno si predstavljam, da nimajo vsi te sreče.


Kako se torej čuti razsuta psiha v izgorelosti? Naše zaznavanje oz. izražanje izgorevanja in izgorelosti je različno. Če se odmaknem od fizičnih simptomov kot so glavoboli, vnetja, vročine, alergije, izpadanje las itd., nekateri v obdobju izgorevanja že doživijo kak paničen napad, drugi nobenega. Nekateri občutijo nekaj anksioznosti, drugi jezo, frustracijo, zamere, nespečnost, utrujenost, nezmožnost koncentracije, meglo v glavi, depresivne občutke … Skratka, ni zares pravila, kaj točno naj bi občutili v času izgorevanja. Nekateri poročajo, da so že v času izgorevanja opažali utrujenost ali pa občutek neučinkovitosti, ki ga izgorelci kompenziramo z deloholizmom. Ampak skozi vse to se da gurat. Da se piti veliko kave, da se šusirati z adrenalinom od dela, da se vzeti protibolečinsko tableto, da se mrtev pasti v posteljo … nekateri povečajo količine alkohola.


Ko pa enkrat pride do popolnega zloma, do čiste izgorelosti, takrat definitivno vemo, da je nekaj hudo, hudo narobe. Eden od simptomov, ki je v takem zlomu ljudem skupen, je smrtna utrujenost. Ne, to ni tista utrujenost, ko si ves dan prekladal velike opeke. Smrtne utrujenosti ne poznamo iz časov normalnosti. Zanimivo, da sem tudi v knjigi Maje Megla, Stres, kuga sodobnega časa, zasledila točno ta isti opis, ki sem ga že pred branjem knjige uporabljala sama, torej, “smrtna utrujenost”. To je občutek, da je nekdo spustil iz tvojega telesa vso energijo, občutek, da si se sesedel v nič, hkrati pa se javljajo različni psihični simptomi kot je norenje misli, grozne misli, grozovit strah za povrh pa še kakšno tresenje telesa in še in še, odvisno od posameznika.


Odkar se mi je zgodila popolna izgorelost, gledam na psihične simptome popolnoma drugače kot prej, ko sem jih poznala bolj ali manj iz knjig in po pripovedovanju tistih, ki so jih doživeli. Že prej mi je bilo jasno, da gre pri vseh psihičnih simptomih za deregulacijo avtonomnega živčnega sistema, vendar ta organski občutek, ki sem ga doživljala sama, prinaša čisto nov uvid. Ves čas sem govorila, da imam občutek kot da sem zastrupljena, kajti izraziti simptomi so mi praktično padli na glavo. Ne ravno iz jasnega neba, ampak taka intenziteta, to je nekaj nepredstavljivega. Najhuje je, ker si ti še vedno ti tam spodaj nekje, preko tega pa telo in psiha norita. Smrt se zdi zelo blizu in misli, ki bi bile prej benigne, so zdaj tako zelo grozovite.


Najhujši strah v močni anksioznosti, ki je posledica kričanja našega živčnega sistema, saj je ves čas pod vtisom, da nam preti življenjska nevarnost, je ta, da se nam bo zmešalo. Občutek imaš, da si samo korak do tega, da se ti zmeša in trudiš se na vse pretege obdržati kontrolo. To prihaja v valovih, vendar zelo dolgo te agonije ne moremo vsaj za trenutek popolnoma prekiniti. Navzven se tega ne vidi in ljudem okoli nas se sanja ne, kaj v resnici doživljamo navznoter.


Rad bi, pa ne moreš. Poznaš se kot življenjeljuba, veš, kaj si doživel vedno, ko si pogledal rožo, drevo, žival … ampak zdaj tega ne moreš začutiti. Čutiš grozo, bolečino, različne senzacije v telesu. Srce razbija, čutiš ga v vsakem delu telesa. Z eno mislijo sprožaš adrenalinske driske. Bojiš se popolnoma iracionalnih stvari ali idej. Vse se ti zdi grozno, nevarno, čuti so tako izostreni, da te motijo zvoki, svetloba, temperatura … Vse to je samo primer razsute psihe, res je potrebno vedeti, da je vsak posameznik drugačen. Predvidevam pa, da se boste nekje med temi vrsticami našli, če ste v izgorelosti.


Za konec naj vam povem, da bodo ti simptomi jenjali v valovih. S hrano (berite moj blog o prehrani med izgorelostjo), s počitkom in podporo. Počasno jenjanje teh simptomov je … res počasno. Ko se spet nekaj pojavi, se ne ustrašit. Poglejte daleč nazaj in primerjajte spremembe. In polagam vam na srce, da si res vzamete čas, se odpoveste vsemu, se popolnoma odklopite in daste vse prihranke za to, da se nekaj mesecev, leto, dve, samo zdravite. Pišite si dnevnik, da boste lahko pogledali, kako hudo je bilo in kako ste napredovali. Štejejo najmanjši napredki. V življenje se vklapljajte postopno. Res postopno. “Brez sile”, naj bo vaše pravilo. Ne morete pospešiti okrevanja s čemerkoli, kar delate na silo, kjer se preveč trudite. Česar ste sicer zelo dobro vajeni, delati preko svoje meje, namreč, zdaj odpade, saj je samo dodaten napor za sistem. Cenite vsak majhen napredek in se zavedajte, da niste edini s takimi simptomi in da je absolutno možno popolnoma ozdraveti.


Če imate vprašanja, mi pišite na ajda.terapije@gmail.com, tudi tukajle na dnu spletne strani je okvirček, kamor lahko vpišete svoja vprašanja www.ajdapfifer.com. Nanje bom odgovarjala v posebnem blogu Vprašanja & Odgovori in seveda zagotovila vašo anonimnost.


Prihodnjič pa torej o senzorni preobčutljivosti kot posledici stresa in spremljevalki izgorelosti.



P. S.: Na fotki jaz in moj Žiga, 6 mesecev po začetku zloma. Tukaj sem že milijonkrat boljše kot na začetku. Pridobila sem že nenadno izgubljenih skoraj 10 kilogramov, lahko sem se peljala v avtu vsaj približno ok … vendar še zdaleč nisem bila v redu. Na morje sva šla konec septembra, ker vročine nisem prenašala. Neprestano sem morala paziti na prehrano, če mi je padel sladkor sem takoj močno zanihala, kar pomeni od grozne utrujenosti, vrtoglavice, razbijanja srca do panike. Skratka, se vidi na fotki, kako slabo je moje stanje znotraj? Ne, ne?






957 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page